CERKEV SV. MARTINA

CERKEV SV. MARTINA

Ko prispete v Kamnico, je naša župnijska cerkev sv. Martina ena od prvih zgradb, ki vam bodo padle v oči. Je osrednja stavba v Kamnici, njene arhitektonske značilnosti pa je uvrščajo med najpomembnejše kulturne spomenike v okolici Maribora.
Cerkev danes sestavljajo:
– zgodnjegotska ladja,
– poznogotski prezbiterij,
– spodnji del zvonika iz 16. stoletja ter za 1 x povišan leta 1751
– konec 17. stoletja zgrajene kapeli in zakristija.

Kdaj je predromanska cerkev dobila gotsko podobo, ni znano.1532 so jo upostošili Turki po neuspelem obleganju Maribora. Po triletni obnovi jo je 21. 10. 1535 lavantinski škof Filip ponovno posvetil.

1694 – prizidajo kapelo sv. Rešnjega telesa, kar je začetek barokizacije.

1698- prizidali so zakristijo.

Vse do leta 1830 jo je obdajalo pokopališče in kostnica sv. Mihaela.

1745, po prihodu župnika Jakoba Kokla, se začne barokizacija. V 26 letih njegovega službovanja je cerkev dobila sedanji umetniški videz, ki jo uvršča med baročne bisere. Okrašena je s freskami Georga Rafa iz Sv. Andraža v Labotski dolini iz leta 1748 in Antona Lerchingerja iz Rogatca iz leta 1753. Več o njih si lahko preberete tukaj zlozenka freske sveta Martina Kamnica

Bogatijo jo dragoceni baročni oltarji, prižnica in oratorij, vse delo Jožefa Holzingerja iz let 1767-1778 in že omenjenega slikarja Lerchingerja.

Barok se je rodil okoli leta 1600 v Rimu, nekdanjem glavnem mestu Rimskega cesarstva in Katoliške cerkve. Ta je začela po izkušnji s protestantizmom in po reformnem tridentinskem koncilu (1545-1563) podpirati likovno umetnost, ki bi verske teme obravnavala čim bolj nazorno, dramatično in prepričljivo. Cerkveni in politično voditelji so potrebovali njegovo zmožnost učinkovitega predstavljanja političnih idej te vtisov moči, hierarhije in bogastva, duhovniki in verniki vseh stanov pa so cenili njegovo zmožnost osupljivega brisanja meja med realnim in namišljenim oz. med nebesi in zemljo.

V naši cerkvi posebej izstopa glavni oltar sv. Martina s svojo konkavno upognjenostjo. Sestavljajo ga stebri in pilastri. Na sredini je osrednja svetnikova podoba kot škofa in spodaj pri vznožju znamenita goska. Ves oltar je prekrit z igrivo ornamentiko, ki doseže vrhunec v bogatem baldahinu. Realistične podobe svetnikov in angelov se ne obračajo več v patetično nebo, temveč v tostranstvo – k obiskovalcu. Tako na levi strani sveti škof Valentin ozdravlja epileptičnega dečka, na desni pa sv. Miklavž ponuja zlate krogle klečečemu dekletu, ki željno steguje po njih. Gre za svetnikovo dobroto, s katero je omogočil poročno doto trem revnim sestram. Ob tem je dobro obnoviti, zakaj je sv. Valentin nekoč res bil zavetnik za srečno poroko. Veliko parov se je nekoč poročilo po Svečnici in pred Pepelnico, kajti tako v božičnem kot postanem času so poroke bile strogo prepovedane. In ker je njegov god 14. 2. vedno padel v čas mnogih porok, so se mu mladi pari radi priporočali.

Sedanji tabernakelj je oltarju dodan leta 1848.

1759 – Na glavni oltar pod Martinovo sliko namestijo kopija Marijinega kipa iz Mariazella. Kar nekaj desetletij je bila cerkev tudi romarsko svetišče mnogih, ki niso mogli romati v daljni Mariazell, osrednje romarsko svetišče Habsburške monarhije. K obisku milostne Marijine podobe vabi tudi freska na zunanji južni steni cerkve. Nekdaj je Marijin kip imel tudi svečano obleko, ki sedaj čaka obnove in morebitne nove namestitve.

1778 – z novim oltarjem sv. Rešnjega telesa se je končala barokizacija.

1868 – tržaški slikar Jakob Brollo obnovi freske v ladji in prezbiteriju ter poslika strop kapele sv. Rešnjega telesa.

V osemdesetih letih preteklega stoletja je župnik Anton Dimec poskrbel za temeljito prenovo cerkvene notranjščine, prejšnji župnik p. Stane Sikošek pa je od zunaj in znotraj prenovil 400 let staro župnišče ter dvorišče.