Identiteta slikarja fresk dolgo ni bila znana. Uveljavljeni umetnostni zgodovinarji so ponudili dobre in sprejemljive hipoteze, vendar brez dokončne potrditve. Uganko je rešila šele najdba cerkvenih računov, v katerih se je skrivalo ime Georga Rafa, doma iz Labotske doline na Koroškem. Iz njih se da jasno razbrati, da je v Kamnici okrog leta 1748 gostoval sicer dokaj neznan umetnik, ki je poslikal prvi dve kupoli (torej kupolo s prizorom obedovanja in prizorom smrti). O avtorju poslikave drugih dveh kupol računi ne povedo ničesar, a vendarle pričajo o času njihovega nastanka – v letu 1753. Na podlagi primerjav osebnega umetniškega izraza pa so raziskovalci kmalu odkrili ime tudi tega umetnika. Gre za enega izmed vodilnih štajerskih slikarjev, Antona Lerchingerja, ki je s freskami obogatil veliko število cerkva na Štajerskem in Hrvaškem.
V letu 1868 je Jakob Brollo iz Gemone obnovil freske v ladji in prezbiteriju in poleg tega poslikal še kapelo Svetega Rešnjega telesa. Sredi oblakov med angeli in putti, ki prinašajo venec, je upodobil poveličanje Janeza Nepomuka. V spodnjem kotu je naslikana še njegova smrt (z mostu so ga vrgli v Vltavo). V triločnih zaključkih stranske kapele najdemo še alegorije treh kardinalnih kreposti: Vero, Upanje in Ljubezen.
Poleg fresk učinek, značilen za baročne notranjščine, pričarajo še oltarji z izjemno kvalitetnimi kiparskimi deli in tako cerkev kot umetniško in duhovno zgradbo spajajo v celoto. Krajani Kamnice smo ponosni na svojo cerkev svetega Martina in poslikave v njeni notranjščini, ki vernikom že stoletja pripovedujejo zgodbo našega zavetnika in jim jo dajejo za zgled.
Valentina Heričko
PRVA KUPOLA, nad oltarjem
Poslikava kupole nad oltarjem nas popelje v baročno razgiban in z girlandami okrašen prostor, ki se odpira proti modremu nebu z oblaki. Okrog mize, ki stoji v središču prostora, sedijo sveti Martin, cesar in duhovnik. Stoječa ženska figura, odeta v razkošna oblačila, je cesarica, ki na mizo prinaša bokal. Omizju se z desne strani približuje še nekaj drugih pomembnih gostov (glede na pričevanje Sulpicija Severa gre najverjetneje za perfekta in konzula Evodija, dva grofa ali cesarjevega brata oziroma strica). Levo od omizja pojedino spremljajo tobentači. Že iz opisa lahko ugotovimo, da gledamo prizor svetega Martina na obedu pri cesarju Maksimu. Zgoraj omenjeni Suplicij Sever, ki je bil svetnikov učenec, pripoveduje, da je sveti Martin krožnik z grozdi najprej podal duhovniku in ne cesarju, kakor je zahtevala dvorna olika. Želel je namreč pokazati, da je zanj duhovniška služba bolj pomembna kot kraljeva .
V trikotnih zaključkih kupole najdemo še štiri manjše poslikave, ki predstavljajo štiri elemente: ogenj (ignis), vodo (aqua), zemljo (terra) in zrak (aer). V severozahodnem kotu je upodobljen vulkan in zraven njega latinski napis Praeluceam (O, da bi mogel svetiti še naprej!). V sosednjem kotu vidimo ladjo na nevihtnem morju in nad njo zvezdo z napisoma Unum aspicit astrum (Le eno zvezdo gleda) in Exercitus non ense fugatur (Vojska se ne nažene samo z mečem). V naslednjem kotu je zemlja, ki rodi drevo, ter napis Quod habeo, largior (Kar imam, darujem). Sledi še upodobitev lastovice v letu in matere z otrokom ter napisni trak Terram sordenti (Zemlji sovražni=ne pripadam zemlji).
KUPOLA 2
V bogato razčlenjeni notranjščini vidimo posteljo z baldahinom, na kateri leži starejši moški precej slabotnega videza. Iz ozadja se k njemu sklanja mlajši moški, medtem ko se mu s sprednje strani približuje duhovnik s knjigo. Prizor upodablja zadnjo uro svetega Martina. Na levi in desni strani vidimo še nekaj drugih mož, gre za Martinove učence, ki hitijo k svojemu učitelju. Velik del kupole kaže obsijano nebo z oblaki, po katerih se spuščajo angeli, želijo namreč sprejeti dušo umirajočega svetnika.
V kotih te poslikave najdemo upodobitve štirih kontinentov. Azijo (ASIA) predstavlja mlad moški s turbanom na glavi in kamelo poleg sebe. Afriko (AFRICA) upodablja temnopolt moški s puščico in slonom, Evropo (EUROPA) mladenič v dvornem oblačilu z lasuljo in Ameriko (AMERICA) temnopolt mladenič z levom. Poleg upodobitev kontinentov najdemo še naslednje prizore z napisi: Oltar in svetnik v ornatu ter napis Ex morte triumphus (Šele iz smrti slava). Sledi podoba ptiča, ki se dviga s pogorišča in ob njem napis Suo funere gaudet (Veseli se svoje smrti), nadalje je tu leteča puščica in Sic itur ad astra (Tako se gre k zvezdam) ter putto s trobento in napisom Ad certamen vocat (Kliče na boj) v zadnjem polju.
KUPOLA 3
Tretja kupola zaključi zgodbo svetega Martina s prizorom njegovega vnebovzetja. Prav zato velik del površine zavzema nebo z oblaki, na katerih so angeli, ki hitijo v nebesa. Spretno naslikana iluzija prostora in v nebo usmerjen pogled klečečega svetnika nam daje vtis, da figure dejansko silijo nekam v višave.
Stranski prizori, ki kažejo odlomke iz stare zaveze, so v tem delu nekoliko ločeni od glavnega. Manj očitna in enoplastno razložljiva je povezava teh prizorov z glavno zgodbo. Začenja jih Abrahamova dekla Agara z umirajočim sinom Izmaelom, nad njima je angel in pod njima sončni vzhod z napisom Dum orior, morior (Ko vzhajam, že zahajam = ko se rodim, že umrem). Na naslednjem polju najdemo Abrahamovo žrtvovanje Izaka, pod njima pa mrtvaško glavo, iz katere raste cvetlica, poleg nje pa napis Motum ad omnem (»Na vsak preobrat, mahljaj« pripravljen). V nadaljevanju prepoznamo še Davida, ki se spopada z levom, in pod njim razburkano morje s komentarjem Nil me fatalia terrent (Ne bojim se usode). Sledi mu Jakob, ki polaga roke na Efraima in Manaseja, in zraven stoječi Jožef. Sklop prizorov, ki naj bi upodabljali idejo odrešenja od smrti, zaokroži krilati starec s koso in napisom Sic vixisse in finem (Tako se živi, zmaguje do smrti).
KUPOLA 4
Zadnja kupola je posvečena čudežem iz življenja svetega Martina. Razdeljena je v devet polj, ki so obdana z arhitekturnim okvirom. Z osrednjim prizorom se nam zopet odpira pogled v nebo. Na oblakih sedi angel, ki kaže v višave, kamor je bil vzet naš svetnik. Podobe ob strani pa kažejo njegov pogreb (škofje nosijo krsto z mitro), osvoboditev jetnikov, ozdravljenje hromih (starca sta odvrgla bergle) in obsedencev (svetnik in zvijajoči se bolnik). V stranskih poljih ponovno najdejo svoj prostor starozavezni prizori. V prvem polju vidimo tri može, ki se pogovarjajo pred vrtom in ležečim truplom. Zraven je napis Varietate placet (Raznolikost ugaja) in pod njim rog izobilja. V njem najdemo raznolike cvetlice in tako raznoliki so bili tudi čudeži svetega Martina. Sledi Ruta, starec s palico, del njive in še dve osebi. Pod njimi je naslikana koklja s piščeti in Božje oko ter napis Sustinet omnes (Vse prenaša) – tako nas podpira in nam pomaga tudi sveti Martin. Nato Ahasver izroča beraču listino, poleg smokvinega drevesa pod prizorom pa se nahaja napis Nec folia, fructus (Ne listje, ampak sad) – izredni so bili tudi sadovi Martinovega življenja. V zadnjem polju vidimo pijanega Noeta, ki ga sinova pokrivata s plaščem. Pod prizorom je upodobljena vinska trta in napis Pondere frangor (Zaradi težav se lomim).
Župniji Kamnica in Sveti Križ nad Mariborom 