Jože Povh, župnik

Jože Povh m Ne bojte se postati apostoli novega tisočletja…

»Sem katoliški duhovnik«, je pogumno razodel svojo identiteto Maksimilijan Kolbe, ko je stopil iz vrste in dal svoje življenje za družinskega očeta v taborišču Auschwitz. Ko sem 29. junija 2007 stopil izpod rok g. nadškofa, me je ta misel začela močneje spremljati.  Zato sem najprej katoliški duhovnik, da želim med vami in z vami slavita neskončno usmiljenega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.

S Cerkvijo sem se srečal že zelo zgodaj. Staršem sem hvaležen, ker sta me ob nedeljah in praznikih vzela s sabo v cerkev, kjer sem z zanimanjem in otroškim čudenjem opazoval dogajanje okoli oltarja. Bližje sem se srečal s Cerkvijo v četrtem razredu, ko me je brat povabil, naj začnem ministrirati. In skrivnostna pustolovščina Gospodovega klica se je začela…

Ko sem odraščal in sem se začel aktivneje vključevati v družbo, so se mi začela postavljati mnoga vprašanja. Spoznaval sem zakonitosti družbe in sveta okoli sebe, spraševal sem se o mnogih nerazumnih dejanjih in njihovih hudih posledicah. Od  pretepov v OŠ, kraj, revščine, zadušljivega bogastva, umora, samomora do vojn. Vprašanja in dvomi so se kopičili, odgovore pa sem težko našel. Toda v cerkvi se je z mano dogajalo nekaj povsem drugega. Neka neznana mirnost in veselje sta se vedno pogosteje naselili v meni. Z vedno večjim veseljem in pričakovanjem sem zahajal v našo podružnično cerkev sv. Družine, saj sem v njej našel neko gotovost in mnoge odgovore na svoja vprašanja in hrepenenja. V meni je počasi vzklila želja pomagati tudi drugim na mnogotere načine, seveda tudi z iskanjem  odgovorov na osnovna človekova vprašanja. Tako sem se počasi začel srečevati z mislijo na duhovni poklic. Toda hkrati mi je misel na duhovni poklic prinašala neko breme odgovornosti, zato sem jo večkrat poskušal pozabiti in jo potlačiti, toda naslednjič je bila še močnejša. To se mi je dogajalo proti koncu OŠ in vso srednjo šolo.

Ves ta čas sem se udeleževal ministrantskih tednov z domačim župnikom, arhidiakonom Ivanom Pajkom, duhovnih vaj ter raznih množičnih srečanj za mlade v Stični, srečanj s papežem Janezom Pavlom II. v Postojni in Mariboru. Na teh srečanjih sem doživel pristno osebno potrditev v veri, življenjskih vrednotah in idealih. Močno je name delovala množičnost. Ko sem videl, koliko mladih veseli ista stvar, se navdušuje nad istim idealom in ploska istemu  možu v belem, sem preprosto dobil krila, zagon in veselje. Rekel sem si: “Če toliko mladih isto čuti in misli, potem ne morem biti na napačni poti.” S vseh teh srečanj sem se vračal drugačen, obogaten z novimi doživetji in spoznanji, pomembnimi za kasnejše odločitve. Seveda je imel pomembno vlogo pri zorenju za poklic vzgled domačih duhovnikov, ki so zelo blizu nam,  mladim ljudem, v vsem dostopni za pogovor, delijo z ljudmi vse veselje, skrbi in žalosti.

Z jasnim namenom, da bolj prepoznam svojo poklicanost, sem se avgusta 2000 udeležil svetovnega dne mladih v Rimu. Sveti oče nas je povabil, naj se ne bojimo postati apostoli tretjega tisočletja. To mi je dalo mnogo poguma in veselja. Za popotnico nam je dejal, da bomo mi tisti, ki bomo oznanjali Kristusa v prihodnjem tisočletju. Teden dni po prihodu domov, ko je vse romanje “prišlo za mano,” ko sem papeževega govore bral v slovenščini, sem močno začutil, da bom v poklicu duhovnika najbolje odgovoril na Božji klic.

Tako je počasi zorela misel na duhovni poklic in končno dozorela v  odločitev, da vstopim v bogoslovje. Starši in bratje so mojo odločitev večinoma sprejeli veselo in mirno. Ob tem so mi jasno dali vedeti, da se odločam jaz sam, a da me bodo podpirali z molitvijo in mi stali ob strani.

6-letno prepletanje vzgoje in študija je resnično hitro minevalo. 12. novembra 2006 sem v domači župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjcah prejel diakonsko posvečenja in nato enoletno diakonsko službo opravljal na Prevaljah na Koroškem. Nato sem dve leti bil kaplan na Pobrežju, od 1. 8. 2009 pa sem med vami v prelepi zeleni Kamnici, ponosni na svoj baročni biser. Od 25. 11. 2015 tudi med župljani sv. Križa nad Mariborom.

Želim, da bi vse moje življenje in delo izražalo in kazalo, kakšno ljubezen nam je podaril Oče v svojem Sinu Jezusu Kristusu (prim 1 Jn 3,1).

Jože Povh, župnik

Advertisements