p. Stane Sikošek, CMF

Osebna predstavitev p. Stane Sikošek, CMF

Rodil sem se 7. 5. 1937 v Pokleku pri Podsredi. Imam dva brata, od katerih je eden že pokojni. Po končani OŠ v Podsredi sem se z 18. leti kot zidar zaposlil pri Gradisu v Ljubljani. Pri 20 letih sem dobil vpoklic k vojakom. Dve letni rok sem kot desetar služil vBihaču v Bosni. Tukaj sem se dokončno odločil, da bom duhovnik. Zanimiva je pot odločanja. Vsak dan sem od oficirjev in vojakov poslušal zmerjanje čez duhovnike v smislu: »popovi lopovi«. To me je še spodbudilo, da sem duhovni poklic vzel resno in se tako na skrivaj v srcu že odločil, da bom duhovnik. Po vrnitvi iz vojske sem videl, da nimam srednje šole, ki je bila pogoj za sprejem v bogoslovje. Ob rednem delu v Gradisu sem  tako v večernem času obiskoval še Šubičevo gimnazijo v Ljubljani. Stanoval sem na Jurčičevem trgu, pri frančiškanih pa sem ministriral. Nekega dne po končani gimnaziji sem šel po nakupih v Trst in ob tem obiskal prijatelja pri klaretincih. Ravno takrat je bil tam generalni predstojnik klaretinev p. Anton Legiša, ki me je povabil, naj stopim k njim v red. Brez odlašanja sem sprejel to povabilo. Sicer so me je nekaj dni po tem povabili tudi frančiškani, a po svojih besedah nikoli nisem želel hoditi, zato sem ostal pri klaretincih.

Ob uradnem vstopu v red so me poslali v Milano, kjer sem opravil dvoletni noviciat. Nato so me poslali študirat teologijo v Rim, kjer sem leta 1975 doštudiral in izpod rok papeža Pavla VI. sprejel mašniško posvečenje.

Po posvečenje sem se vrnil v Ljubljano, kjer smo klaretinci kupili hišo.  Postal sem predstojnik novoustanovljeni skupnosti. Od tukaj sem do leta 1988 upravljal župnijo Šmartno ob Dreti.

Generalni predstojnik je l. 1988 izrazil željo, da bi vsi bratje klaretinci res bivali skupaj. S to željo sem šel k mariborskemu škofu dr. Francu Krambergerju in mu jo razodel. Z veseljem jo je sprejel in nam ponudil Kamnico, ki je leto prej izgubil rednega župnika g. Antona Dimca. Sprejeli smo škofov predlog in prišli v Kamnico 5. 8. 1988. Najprej smo prišli jaz, p. Mirko Štok in p. Anton Surina, malo kasneje sta se nam pridružila tudi redovna brata Mirko Gombač in Peter Brajkovič. Anton Surina je umrl že januarja 1989, tako sva ostala sama s p. Štokom in bratoma. Kmalu je umrl tudi brat Peter Brajkovič.

Nekaj let kasneje ste nam  pridružila študenta Branko Cestnik in njegov prijatelj Martin Vičar, ki sta tudi postala duhovnika. Oba sta študirala v tujini.

Leta 2000 je umrl br. Mirko Gombač, dve leti kasneje pa še p. Mirko Štok. Leta 2003 sta se p. Branko in p. Martin odločil za samostojno župnijo Frankolovo, a je p. Martin kasneje zapustil red. Tako sem ostal sam na župniji.

Leta 2008 sem hudo zbolel na glavi. Po odstranitvi tumorja na malih možganih sem izgubil precej spomina in sluh na desnem ušesu. To pa je bila velika ovira pri vodenju župnije, zato sem se ji leta 2009 odpovedal. Tukaj ostajam kot pomočnik novemu župniku Jožetu Povhu.

Ko se sedaj oziram nazaj, sem Bogu hvaležen za vse, kar se nam je posrečilo skupaj narediti. Najprej smo obnovil orgle, nato smo kupili nove zvonove, glavni lestenec, namestili novo centralno kurjavo v cerkev in jo vso pobelili. Po preureditvi notranjega dvorišča smo kot vrhunec obnovili fasado na cerkvi, župnišču in uredili okolico. Zelo sem ponosen na skupno notranjo in zunanjo obnovo podružne cerkve sv. Urbana. Zadnje veliko delo je bila gradnja nove veroučne učilnice in prostorov za knjižnico, ki sedaj nosijo skupno ime Martinov dom.

Ves čas se med vami počutim odlično. Tudi vam vsem želim, da bi vedno bili odlično v Kamnici, najlepšem kraju na svetu. Nekoč pa vsi odlično v nebesih.

P. Stane Sikošek, CMF

Advertisements