KAMNIŠKO POKOPALIŠČE

Kamniško pokopališče

Do leta 1830 so župniki pokojne pokopavali na pokopališču, ki je bilo okoli cerkve. Ker je bilo precej manj prebivalcev in ker ima Urban svoje pokopališče, je ozemlje okoli cerkve zadoščalo preko 700 let. Poleg tega še ni bilo nekdanje šole poleg cerkve in še ni bilo sedanje ceste mimo cerkve, torej je bilo kar nekaj prostora. Tega leta pa je očitno postalo premajhno in občinska oblast je zahtevala drugo lokacijo. Takratni župnik je kupil parcelo, ki danes meji s cesto proti Mrakovim. Ozemlje je zadoščalo za 70 let, kajti v tem času so pokopali preko 4000 pokojnih. To je t. i. »staro pokopališče«, ki je imelo tudi določeno, kje so otroški in kje bresterniški grobovi. Okoli leta 1900 pa so morali dokupiti parcelo, kjer je danes »vmesno« pokopališče med starim in sedanjim žarnim. Sedanje žarno se uporablja od leta 1990, kar povedo tudi letnice na spomenikih.

Mrtvašnica, ki je bila zgrajena verjetno nekaj let po začetku pokopavanja, je zadnjo prenovo doživela leta 1954, dokler je ni nadomestila sedanja mrliška vežica, zgrajena leta 1990. Istega leta so na sedanje mesto namestili tudi sedanji glavni pokopališki križ

Lastništvo pokopališča je župniji odvzela že nemška okupacijska oblast 20. 8. 1941, dokončna pa povojna komunistična oblast z agrarno reformo 1949. Leta 2004 je župnija od države po zakonu denacionalizacije prejela denarno odškodnino.

Danes pokopališče Kamnica šteje preko 1500 grobov, zadnja leta so večinoma vsi žarni, to je z upepelitvijo.

Tudi ozemlje sedanjega pokopališča na Urbanu datira v leto 1826, prej je bilo le nekaj grobov okoli cerkve. Zanimivo je, da leta 1949 to zemljišče ni bilo odvzeto župniji.

NEKAJ ZANIMIVOSTI:

Mogočne zidane grobnice na začetku starega pokopališča so sem prenesli pomembne mariborske nemške rodbine, potem ko je okupacijska oblast med 2. svetovno vojno mariborsko pokopališče na področju sedanjega stadiona selila na Pobrežje, deloma pa v Kamnico. Po vojni so seveda te rodbine večinoma zapustila Maribor, nagrobne spomenike pa so prevzeli lokalni veljaki.

Zanimivo je, da na zunanji fasadi okoli cerkve ni nikjer zaslediti nagrobnega spomenika najbolj pomembnega župnika Jakoba Kokla, ki je med leti 1745 -1771 cerkvi dal sedanjo baročno podobo. Je pa zaslediti spomenik njegovega naslednika Mihaela Čuka. Veliki kronist župnije, dolgoletni župnik Vinko Munda, v kroniki domneva, da je naslednik Čuk želel zelo nesramno čim prej izbrisati  spomin na svojega velikega predhodnika, da bi sam prišel bolj do izraza. Kajti po osnovni zgodovinski pieteti bi se razumelo, da bi vsakokratni župnik, ki bi karkoli obnavljal okoli cerkve, nagrobni spomenik tako pomembnega župnika ohranil z največjim spoštovanjem.

GROB NEZNANIH NEMŠKIH URADNIKOV: Tam, kjer je sedaj skladišče urejevalcev pokopališča in glavni kontejnerji, je bil grob neznanih nemških uradnikov, delivcev živilskih dovoljenj. Kajti med vojno je nemška oblast nadzirala tudi stanje prehrane med domačini in strogo odrejala, kdaj smo kdo zaklati živino, prodajati meso te ostala živila. Ljudem so delili razne dovolilnice. Ko so kot skupina hodili po domovih, so jih enkrat partizani zasačili in jih usmrtili. Najprej so trupla s tovornjaki zapeljali daleč gor v Kamniško grabo in jih na hitro zagrebli. A ko so začela razpadati, so jih morali dostojno pokopati. Starejši Kamničani se spominjajo, kako so kot ministranti po župnikovem navodilu po slavju na 1. 11. ostanke cerkvenih sveč nesli še na ta grob, ki je bil izven uradnega pokopališča.

 

Župnik in največji kronist kamniške župnije Vinko Munda (1937-1973) med enim od pogrebov.

Iz župnijske kronike in pripovedovanja domačinov povzel sedanji župnik Jože Povh

Advertisements